Pravna fakulteta / UNI

Sramota da taka profesorca sploh poucuje na faksu. Misli sli si da je bog a niti na faks nemore priti. (Ocenila sem jo z 1 ker nazalost z nizje nejde)

Pri tem profesorju dobiš zelo hitro občutek, da pozitivna ocena spada bolj v področje znanstvene fantastike kot pa korporacijskega prava. Šestica je očitno že skoraj priznanje za življenjsko delo, pa še zanjo moraš ujeti pravi dan, pravo razpoloženje in verjetno še ugodno lego planetov. Način spraševanja daje vtis, kot da za razumevanje predmeta ni dovolj, da znaš snov, ampak bi moral imeti za sabo že nekaj let v upravi in dovolj glasovalnih pravic, da lahko zahtevano tričetrtinsko večino na skupščini predstavljaš kar sam. Nastop je precej vzvišen. Človek hitro dobi občutek, da korporacijsko pravo ni pravna disciplina, ampak skrivno znanje, katerega edini pravi razlagalec sedi pred tabo. Ima tako ogromen ego, da bi ga lahko izkazovali kot samostojno postavko med sredstvi družbe. Posebej neprijeten je občutek, da se na ustnem ne ocenjuje samo znanje. Tudi način nastopa in urejenost očitno igrata pomembno vlogo, zato priporočam, da poleg ZGD-1 pred izpitom ponovite še poslovni bonton in preverite dress code. Za vsak primer bi bilo mogoče pametno priti v obleki, s kravato in s sveže pripravljenim letnim poročilom. Skratka, predmet je zanimiv, način ocenjevanja pa daje vtis, da profesor ne išče študenta, ki razume korporacijsko pravo, ampak bodočega predsednika uprave.

Če bi obstajala nagrada za najslabše razmerje med samozavestjo in dejanskim pedagoškim učinkom, bi bila profesorica resna kandidatka za življenjsko delo. Na fakulteto pri tem predmetu sploh ne pride, celotna pedagoška izkušnja so vnaprej posneti videji, zmontirani tako, kot da je produkcijo prepustila trem 12 letnikom in rekla: “Fantje, naredite nekaj akademskega.” Preden na spletni učilnici klikneš predvajaj, bi te moral sistem opozoriti, da se spremljanje vsebine v polni prištevnosti odsvetuje. K celotni avdiovizualni mojstrovini ogromno prispevata tudi njen prečudovit glas in hipnotična dikcija, zaradi katerih imaš med gledanjem ves čas občutek, da nisi na predavanju, ampak na posebej dolgi avdiciji za testiranje meja človeške koncentracije. Pri razlagi prava ima samozavest človeka, ki je osebno svetoval Justinijanu pri kodifikaciji, uporabna vrednost vsega skupaj pa je na ravni horoskopa v Slovenskih novicah. Neverjetno je, koliko energije lahko nekdo, ki svojih študentov niti ne vidi v predavalnici, vloži v kompliciranje njihovega življenja. Njen delovni dan se začne nekje okoli kosila, nadaljuje z malo zibanja na pilates žogi, nato pa odpre službeni mail in študentu, ki si je drznil priti do 2. letnika in pričakovati, da bo tudi tam normalno študiral, napiše nekaj, za kar bi bilo pošteno, da ima kazalo, povzetek in seznam uporabljene literature. Če bi za vsak nepotreben odstavek v njenih mailih dobili 1 ECTS točko, bi diplomirali še pred večerjo. Pedagoškega občutka približno toliko kot kontrolor vozovnic, ki te ujame eno postajo pred izstopom, topline v komunikaciji pa za eno zamrznjeno pico. Pri njej imaš ves čas občutek, da nisi študent, ampak obdolženec v postopku, kjer je ona hkrati tožilec, sodnik, zapisnikar in užaljena stranka. Po koncu predmeta imaš občutek, da si se manj učil prava in bolj opravil intenzivni tečaj kriznega komuniciranja z osebo, ki ima toliko prostega časa, da začneš sumiti, da je njen socialni koledar bolj prazen kot njena predavalnica. Izbiro poklica je zadela približno tako dobro kot slepec pikado tarčo, samo da je v tem primeru puščica pristala direktno v študentih. Glede na dolžino mailov bi ji bolj sedelo pisanje splošnih pogojev uporabe, glede na odnos do študentov pa karkoli, kjer komunikacija z ljudmi ni v opisu delovnega mesta. Posebej pomembno opozorilo bodočim generacijam je, da pri predmetu nikakor ne pričakujte, da bo mogoče ugotoviti kakršnokoli vzročno zvezo med vašim dejanskim znanjem in končno oceno. Tudi najbolj ustvarjalna teorija objektivne pripisljivosti bi tukaj verjetno obupala.